Lovorka Nemeš Dular
O PIANISTKAH
Lovorka Nemeš Dular je glasbenica širokega formata, naklonjena tako solističnemu kot komornemu muziciranju, pedagoškemu delu in muzikološki dejavnosti.
Glasbena pot jo je vodila od Dubravke Tomšič Srebotnjak (Akademija za glasbo Ljubljana), Arba Valdme (Hochshule für Musik und Tanz Köln), Konstantina Bogina (Accademia Santa Cecilia Bergamo) do Marine Horak (Akademija za Glasbo Ljubljana). Med šolanjem je znanje bogatila še pri drugih profesorjih: Leonidu Brumbergu, Jacobu Lateinerju, Igorju Lazku, Nikolaju Luganskem, Olegu Maisenbergu, Vladimiru Ogarkovu in Aleksandru Serdarju.
Zaradi želje po prodiranju v bistvo glasbe je končala tudi študij muzikologije na Filozofski Fakulteti v Ljubljani, kjer se je njena predanost izvajanju sodobne glasbe še bolj poglobila. Za zaključek študija je pod drobnogled vzela nekatera klavirska dela sodobnega finskega skladatelja Einojuhanija Rautavaare.
Čeprav se znajde v različnih glasbenih stilih, jo najbolj privlačijo redko izvajana dela in povsem nova glasba. Nemeš Dularjeva je analitična, radovedna, glasbo preučuje in doživlja iz različnih zornih kotov in pogosto osvežuje svoje interpretacije.
Sodeluje na različnih festivalih doma in po Evropi (Festival Ljubljana, Poletje v Stari Ljubljani, Imago Sloveniae, Koncertni atelje DSS, Amabile (Koper), Bienale Koper, Veris (Logatec), Arsana (Ptuj), Grajske harmonije (Grad Kromberk), Splitski ciklus (Hrvatski dom v Splitu), Sarajevska zima, Jesenske muzičke svečanosti, DMM (Skopje), Erik Satie (Pariz)). Gostovala je tudi v Estoniji, na Finskem in v Italiji.
Nastopa z domačimi orkestri (Orkester RTV Slovenija in Orkester Slovenske Filharmonije) in v različnih zasedbah. Je članica Ansambla za sodobno glasbo .abeceda. Pogosto sodeluje s slovenskimi skladatelji ter tistimi drugih narodnosti različnih generacij. Njene koncerte v tujini podpira Veleposlaništvo Republike Slovenije.
Jasmina Trajcheska se je rodila v Prilepu, Severna Makedonija. Srednjo šolo ter univerzitetni in podiplomski študij je zaključila na Fakulteti za glasbene umetnosti v Skopju v klavirskem razredu Valerija Stefanovskega. Izpopolnjevala se je tudi na številnih mojstrskih tečajih pri priznanih pianistih, med drugim pri Michaelu Kellerju, Konstantinu Boginu, Svetlani Bogino, Vladimiru Ogarkovu in Andreju Dievu.
Na klavirskih tekmovanjih v Italiji, Bolgariji in Severni Makedoniji je prejela več prestižnih nagrad. Odlikujejo jo muzikalna občutljivost, jasna interpretativna vizija in umetniška iskrenost, zaradi katerih so njeni nastopi vedno poglobljeni in izrazno prepričljivi.
Svojo pedagoško pot je začela na Univerzi v Tetovu, trenutno pa poučuje klavir na Državnem glasbenem centru za glasbo in balet Ilija Nikolovski – Luj v Skopju. Njeni učenci so osvojili številne nagrade na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Kot solistka in komorna glasbenica je nastopila na festivalih Makarsko poletje, Prilepsko poletje, Piran, Charente-Maritime, Musica di Laguna, Varna Summer ter na koncertih v Sloveniji, Franciji, Bolgariji, na Finskem in v Severni Makedoniji. Mnoge od teh projektov je podprlo Ministrstvo za kulturo Severne Makedonije.
Od leta 2021 je članica Društva glasbenih umetnikov Makedonije (SMUM). Med njenimi nastopi in projekti so Prilep Summer, koncerti v Grosupljem in Ljubljani, projekt Rapsodija za Skopje, festival Glasbeni trenutki v Gevgeliji, festival Grajske harmonije v Krombergu, recital v Brnu pod pokroviteljstvom JAMU, nastopi na festivalu KIC v Skopju ter sodelovanja v projektih Balkanska sinteza in Balkanska rapsodija. Med njenimi angažmaji so še nastopi na festivalih Imago, Zlata lira, koncert Premiera na novem koncertnem klavirju v Gevgeliji, udeležba na festivalu DMM v Skopju ter koncert klavirskega dua v Novi Gorici.
Leta 2022 je izvedla nove projekte, ki jih je podprlo Ministrstvo za kulturo Severne Makedonije: Slovenski vlak, Atlantski most v MC Gallery v New Yorku in koncert na festivalu Promusica, ki ga organizirata SMUM in Ministrstvo za kulturo. Med njenimi pomembnimi mednarodnimi sodelovanji izstopa koncert v Frančiškanskem samostanu v Novi Gorici ter snemanje del skladatelja Janeza Matičiča, ki ga je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Jasmino in Lovorko že dolgo povezuje prijateljska vez, tudi glasbena, ki pa je obrodila več koncertne dejavnosti v zadnjih letih s projektom izvajanja slovenske in makedonske glasbe, Balkanska sinteza, ki sta ga predstavili tako v Sloveniji kot v Severni Makedoniji. Glasbo Janeza Matičiča sta ponesli celo na Finsko, v prihodnjem letu pa nameravata izvesti več koncertov posvečenih njegovi 100. obletnici rojstva.
Ta sodelovalni projekt je posvečen glasbi Janeza Matičiča, njegovemu spoju intelektualne strukture in čustvenega izraza. Interpretacija dveh pianistk odkriva nove plasti v njegovih delih in popelje poslušalca v svet liricizma, kontrasta in moderne zvočnosti. Pričujoči album nas kot sad tesnega sodelovanja, razumevanja in ljubezni do glasbe nagovori z vsakim svojim tonom.
O SKLADATELJU
Janez Matičič (3. 6. 1926 – 17. 4. 2022) – rojen Ljubljančan – je odraščal v družbeno burnem času pred drugo svetovno vojno. Dodeljeno mu je bilo učenje violine, vendar ga je že zelo zgodaj pritegnil klavir, ki ga je igrala sestra, in si je užitek ob njem lahko privoščil le na skrivaj. Pisal je za različne zasedbe, tudi simfonična dela. Klavir se mu je izkazal se za pomembno izrazno sredstvo, zanj je namreč napisal obsežen opus srednje do visoke težavnostne stopnje.
Med vojno je večkrat za las ušel smrti, na skoraj neverjetne načine, ki bi dali misliti, da mu je bilo namenjeno še veliko let plodne ustvarjalnosti. Bolehal je tudi za tuberkulozo, ki mu je na vsakih nekaj let z izbruhi grenila življenje
Po opravljenem Konservatoriju iz violine pri Leonu Pfeiferju, je leto po koncu vojne vpisal vpisal študij kompozicije in dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Klavir ga je kot stranski predmet poučevala znamenita Hilda Horak. Pri njej se je seznanil s težnostno igro, razvojem pojočega klavirskega tona in klavirske tehnike nasploh. Kasneje ga je v svoj razred sprejel Anton Trost, prvi rektor Akademije za glasbo in pianist z visoko ravnjo znanja. Dirigiranje je študiral pri Danilu Švari.
Po končanem študiju kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu ga je splet srečnih okoliščin odpeljal v Pariz. Prejel je Prešernovo štipendijo za študij v tujini. Ob pomoči priporočilnih pisem vsestranskega intelektualca in politika Josipa Vidmarja in že omenjene Hilde Horak je prišel v Pariz. Tam je študiral pri Nadii Boulanger, odprlo pa se mu je novo osebnostno kot tudi slogovno obzorje. Matičič je bil tudi eden od pionirjev elektroakustične glasbe in prvi Slovenec, ki je sodeloval v znamenitem studiu GRM pod mentorstvom Pierra Schaefferja.
V Parizu se je preživljal na različne načine: z zasebnimi inštrukcijami, korepetiranjem baletnih skupin, občasnimi naročili za skladbe. Po bivanju pri mecenki Daisy Dugardin se je preselil v umetniško naselje Cité des arts, kjer se mu je okolje zaradi bližine umetnikov zdelo zelo spodbudno. Kasneje si je našel službo, najprej v Parizu in potem še na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Življenje v Ljubljani in Parizu je kombiniral skoraj do konca življenja. Njegov opus obsega dela za raznolike zasedbe in izkazuje izredno slogovno širino – od romantičnih vplivov do sodobnih glasbenih jezikov. Prejel je več pomembnih nagrad doma in v Franciji, njegov pomen pa je primerljiv z največjimi imeni slovenske glasbe 20. stoletja.
O PROJEKTU - SKLADBAH
Miniature op. 2 in op. 9 do danes še niso bile posnete. S tem albumom prvič postajajo del dokumentirane zapuščine enega najpomembnejših slovenskih skladateljev.
Fantazije in Pièces Spéciales razkrivajo izredno muzikalnost in tehnične invencije zelo mladega skladatelja. Že v teh zgodnjih skladbah je prepoznati presenetljivo umetniško zrelost. Osupljivo je, kako dobro je poznal slogovne posebnosti raznih skladateljev, čeprav v tistem času glasbena literatura ni bila tako široko dostopna, kot je danes. V obeh zbirkah se čutijo vplivi romantike (Chopin, Brahms), Skrjabina in impresionistov. Kljub očitnim stilnim skladateljskim vplivom so mnoge glasbene zamisli in rešitve povsem njegove. Kasneje (leta 2019) je dela nekoliko skrajšal, vsebinsko pa jih skoraj ni spreminjal. Z njimi je bil nasplošno zadovoljen. Večina teh skladb je nastala med vojno, nekatere pa kasneje, ko je bil že v Parizu. To je zaznati tudi slogovno, predvsem z oddaljevanjem od tonalnosti.
Sonato št. 4 op. 65, Chorals je Matičič napisal mnogo kasneje – 2006. Namenil jo je dvema pianistoma za enim klavirjem. Najprej je v Parizu leta 2003 nastal 2. stavek – Soave, kjer je skladatelj v melodiki spontano uporabil koralne elemente, ki jih je kasneje prenesel na raven celotne sonate. Prvi stavek – Chorals – je nastal 2006 in ni zares sonatni. Je pa v njem izrazito delo z motivi. Značilni za oba stavka so, kot se je skladatelj sam izrazil, »bloki« akordov in »evaporacija« tonskega materiala. Zadnji stavek – Exalta – je ritmično pregnanten in izpostavi tolkalni idiom klavirja. Razširi tudi zvočnost na udarce in glissande po strunah ter po zunanjosti instrumenta. Ves čas pa se čuti »koralnost«, kar je zajeto tudi v imenu skladbe.
Skladatelja sta pianistki osebno poznali. Vsa dela, posneta na tem albumu, je slišal in jima dal dragocene nasvete. Predvsem je znal tudi pokazati za klavirjem, kakšen zvok želi in kako ga iz instrumenta izvabiti. Z njima je delil zgodbe, ki so še bolj pogolobile razumevanje njegove glasbe. Ljubil je življenje in je nerad zapustil ta svet, saj je želel še ustvarjati. Pianistki sta hvaležni, da sta lahko bili del njegovega bogatega in polnega življenja. Ena njegovih zadnjih želja, zapisanih pred slovesom na zadnji strani vhodnih vratih njegovega stanovanja, je zdaj – s tem albumom – uresničena.
Za uresničitev projekta se obe glasbenici zahvaljujeta Ministrstvu za kulturo RS, ki je projekt finančno omogočilo, Zavodu PianoRoom (Mitji Petroviču) za predano delo in vodenje projekta, oblikovalki Petji Selan, ki je vdihnila projektu čudovito celostno delo, Tisi Gudžulić za lepe fotografije in Borutu Belančiču za skrbno snemanje in urejanje glasbenega materiala ter skladateljevemu nečaku Samu Štefancu, ki je z njima delil nekaj informacij o skladatelju, slik ter rokopise skladb.